Helena Kocmur / Published, March 10 2019
Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo – ljubezen glasba, ali kombinacija obojega?
Oboje, mislim pa, da vendarle bolj ljubezen. Z Jadranko sva se spoznala med študijem v Grazu in glede na to, da živi v Ljubljani in da je bilo med nama vse v redu, sva se tudi po tem odločila da ostaneva skupaj. Opazil sem, da je iz Ljubljane tudi zelo veliko prijateljev, s katerimi sem študiral, tako da se mi sploh ni bilo težko prilagoditi. Poročila sva se potem v Piranu, a živiva v Ljubljani.
Prihajate iz Kragujevca v Srbiji. Imate kaj domotožja?
Navadil sem se na življenje tu in ne morem reči, da zelo pogrešam domovino. Za Srbijo je zagotovo značilen malce drugačen temperament. Pred kratkim je bil tu na obisku prijatelj iz Kragujevca, bobnar, s katerim se poznava že dolgo, vendar sva šele zdaj, v teh nekaj dneh res postala prijatelja. In v tem je največja razlika med tamkajšnjimi ljudmi in temi tukaj. Malo bolj zaprti so tu, ne odprejo ti prav hitro svoje duše. Ampak to je povsem normalno, smo pač različni. In ko je bil tu prijatelj, sem postal spet bolj nostalgičen…. Še najbolj pogrešam svojo družino, in to je tudi glavni razlog, da grem vsake toliko časa domov, k staršem.
Klavir ste začeli igrati pri devetih letih. Kako to? Ali izvirate iz glasbene družine?
Niti ne. Starša sta se sicer ukvarjala z glasbo, vendar ne profesionalno. Moja babica je bila učiteljica in je v šoli vodila tudi pevski zbor, mama je končala nižjo glasbeno šolo, oče pa je bolj za hobi igral trobento, tako da je bila glasba doma kar veliko prisotna. Mama me je nekega dne preprosto vprašala, če bi šel v glasbeno šolo, pa sem nekako privolil, čeprav pri devetih niti nisem imel ne vem kakšne želje po tem. Kot vsak otrok bi bil raje zunaj, brcal žogo ali se podil s kolesom. Pa sem vseeno naredil sprejemce in začel… Spomnim se, da sem se v prvem razredu nižje glasbene šole pri klavirju v nekem trenutku celo zjokal, saj sem naletel na skladbo, ki se mi je zdela zelo težka in je nisem mogel obvladati v enem tednu. Obupal sem, vendar mi je mama pomagala, skupaj sva preigrala skladbo in naprej je šlo vse gladko, kot je treba, prvo krizo sem prebrodil.
Vas je kot najstnika kdaj potegnilo tudi v rock?
Poslušal sem ga, zlasti Ekatarino Veliko, pa Disciplino kičme, Rambo Amadeus… novi val 80. let. Pa The Queen sem imel rad. Pred kratkim sem si ogledal tudi film Bohemian Rhapsody, ki me je spodbudil, da sem poiskal originalni posnetek koncerta Queenov na stadionu Wembley leta 1985. Neverjetno, kakšno energijo je Freddy Mercury prinesel na oder, kjer koli se je pojavil. V osnovni šoli so se mi zdeli super tudi Prodigy (smeh). Marsikaj sem poslušal, vendar dlje od poslušanja rocka nisem šel.
Celoten intervju lahko preberete na uradni spletni strani Delo.si